Iz izkušenj vemo, da je klasično šolanje, ki je razširjeno po Evropi, zelo stresno za učence s posebnimi potrebami, pa ne le to; otrokom s posebnimi potrebami odvzamemo možnost izražanja potenciala, ki ga nedvomno imajo. Ko spremljam učence z avtizmom, vidim, koliko ogromno energije potrošijo s tem, da preživijo dan v senzorno natrpanih okoljih. Toliko, da jim preostane zelo malo energije za akademsko učenje. In zadovoljujoče in srečno življenje. Otroci z avtizmom so v rednih šolah preobremenjeni. Ni težava v zahtevnosti učnega programa, temveč v tem, da je okolje povsem neprilagojeno, da so razredi natrpani, da učitelji ne poznajo strategij za učenje teh otrok, da so sošolci nestrpni do sošolcev z avtizmom, so do njih nasilni, neprijazni. Otroci z avtizmom tudi nimajo možnosti vključevanja v prostočasne dejavnosti, saj so zaradi svojega netipičnega vedenja moteči in rušijo rutino, ki jo imajo učitelji in trenerji radi. Tako praviloma niso vključeni v nobeno kulturno društvo, športni klub, glasbeno šolo itd. Izjema so privatne ure učenja, ki pa so izjemno drage.

Oseb z avtizmom je najmanj 1% populacije, najverjetneje pa še več. Torej je naša družba na točki, ko se bo morala odločiti ali osebam z avtizmom zagotoviti enake možnosti do izobraževanja, kulturnega in športnega udejstvovanja in nenazadnje kvalitetnega in srečnega življenja. Sedaj ni tako. Trenutno je tako, da je prijaznost in prilagojenost okolja odvisna od posameznega učitelja ali trenerja, ki se je pripravljen poučiti o avtizmu in zagotoviti ustrezno okolje. Od odločitve in pripravljenost učitelja je to odvisno, ne pa od sistema.

Da; družba potrebuje »all kinds of mind« (Temple Grandin) in v tem moramo videti prednost in ne pomanjkljivost. Dobro bi bilo, ko osebam z avtizmom ne bi pripisovali lastnosti, ki jih nimajo in prepoznali potenciale, ki jih imajo.

Vsekakor bi bilo dobro primerjati učence z avtizmom, ki se šolajo na klasičen način in tiste, ki se učijo v bolj prijaznih, prilagojenih okoljih. Primerjali bi, kaj prinese prva in kaj druga izkušnja. Primerjali bi počutje, pa tudi pridobljeno akademsko znanje, pridobljene socialne veščine in spretnosti komunikacije. Iz tega izhajajoč vidim možnost v anketnih vprašalnikih, ki bi jih izvajali pri prvi in drugi skupini v tistih dejavnostih, o katerih bi se dogovorili (učenje v šoli, pri športu, glasbi, gledališču …). Anketni vprašalniki bi bili namenjeni učencem z avtizmom, njihovim staršem in učiteljem.

V Sloveniji ne izvajamo inkluzije, čeprav imamo smer študija Inkluzivna pedagogika na Pedagoški fakulteti. V praksi je ne izvajamo, saj inkluzivni pedagogi pogosto nimajo možnosti inkluzivnega pristopanja in posledično se »zlijejo z okolico« in nadaljujejo delo klasičnega poučevanja. Otroci z avtizmom so – poleg redne osnovne šole – vključeni tudi v osnovne šole s prilagojenim programom oz. v zavode za otroke s posebnimi potrebami. Tam je okolje sicer nekoliko prilagojeno, učni program nekoliko lažji, vendar je problem nekje drugje: najpogosteje se zgodi, da navkljub visokim potencialom, izjemnim sposobnostim, nadarjenostim, so ti otroci tretirani kot manj sposobni – za življenje. Tega sicer nihče na glas ne pove, vendar je to morbidnost čutiti na vsakem koraku. Pričakovanja se znižajo. Tu nimam v mislih pričakovanja do akademskega znanja, temveč do tega, da so osebe z avtizmom depriviligirane. Na svoji poti srečujem vrsto srčnih učiteljev in trenerjev, ki so predani svojemu poslanstvu in z veliko mero znanja in potrpežljivosti poučujejo otroke z avtizmom. Res sem hvaležna zanje. Vendar – to ni dovolj. Menim, da je vzrok za tako stanje v globalnem nepoznavanju avtizma.

Patricija Lovišček, univ. prof. def. Zavod Modri december