Iz izkušenj vemo, da je klasično šolanje, ki je razširjeno po Evropi, zelo stresno za učence s posebnimi potrebami, pa ne le to; otrokom s posebnimi potrebami odvzamemo možnost izražanja potenciala, ki ga nedvomno imajo. Ko spremljam učence z avtizmom, vidim, koliko ogromno energije potrošijo s tem, da preživijo dan v senzorno natrpanih okoljih. Toliko, da jim preostane zelo malo energije za akademsko učenje. In zadovoljujoče in srečno življenje. Otroci z avtizmom so v rednih šolah preobremenjeni. Ni težava v zahtevnosti učnega programa, temveč v tem, da je okolje povsem neprilagojeno, da so razredi natrpani, da učitelji ne poznajo strategij za učenje teh otrok, da so sošolci nestrpni do sošolcev z avtizmom, so do njih nasilni, neprijazni. Otroci z avtizmom tudi nimajo možnosti vključevanja v prostočasne dejavnosti, saj so zaradi svojega netipičnega vedenja moteči in rušijo rutino, ki jo imajo učitelji in trenerji radi. Tako praviloma niso vključeni v nobeno kulturno društvo, športni klub, glasbeno šolo itd. Izjema so privatne ure učenja, ki pa so izjemno drage.
Oseb z avtizmom je najmanj 1% populacije, najverjetneje pa še več. Torej je naša družba na točki, ko se bo morala odločiti ali osebam z avtizmom zagotoviti enake možnosti do izobraževanja, kulturnega in športnega udejstvovanja in nenazadnje kvalitetnega in srečnega življenja. Sedaj ni tako. Trenutno je tako, da je prijaznost in prilagojenost okolja odvisna od posameznega učitelja ali trenerja, ki se je pripravljen poučiti o avtizmu in zagotoviti ustrezno okolje. Od odločitve in pripravljenost učitelja je to odvisno, ne pa od sistema.
Da; družba potrebuje »all kinds of mind« (Temple Grandin) in v tem moramo videti prednost in ne pomanjkljivost. Dobro bi bilo, ko osebam z avtizmom ne bi pripisovali lastnosti, ki jih nimajo in prepoznali potenciale, ki jih imajo.
Vsekakor bi bilo dobro primerjati učence z avtizmom, ki se šolajo na klasičen način in tiste, ki se učijo v bolj prijaznih, prilagojenih okoljih. Primerjali bi, kaj prinese prva in kaj druga izkušnja. Primerjali bi počutje, pa tudi pridobljeno akademsko znanje, pridobljene socialne veščine in spretnosti komunikacije. Iz tega izhajajoč vidim možnost v anketnih vprašalnikih, ki bi jih izvajali pri prvi in drugi skupini v tistih dejavnostih, o katerih bi se dogovorili (učenje v šoli, pri športu, glasbi, gledališču …). Anketni vprašalniki bi bili namenjeni učencem z avtizmom, njihovim staršem in učiteljem.
V Sloveniji ne izvajamo inkluzije, čeprav imamo smer študija Inkluzivna pedagogika na Pedagoški fakulteti. V praksi je ne izvajamo, saj inkluzivni pedagogi pogosto nimajo možnosti inkluzivnega pristopanja in posledično se »zlijejo z okolico« in nadaljujejo delo klasičnega poučevanja. Otroci z avtizmom so – poleg redne osnovne šole – vključeni tudi v osnovne šole s prilagojenim programom oz. v zavode za otroke s posebnimi potrebami. Tam je okolje sicer nekoliko prilagojeno, učni program nekoliko lažji, vendar je problem nekje drugje: najpogosteje se zgodi, da navkljub visokim potencialom, izjemnim sposobnostim, nadarjenostim, so ti otroci tretirani kot manj sposobni – za življenje. Tega sicer nihče na glas ne pove, vendar je to morbidnost čutiti na vsakem koraku. Pričakovanja se znižajo. Tu nimam v mislih pričakovanja do akademskega znanja, temveč do tega, da so osebe z avtizmom depriviligirane. Na svoji poti srečujem vrsto srčnih učiteljev in trenerjev, ki so predani svojemu poslanstvu in z veliko mero znanja in potrpežljivosti poučujejo otroke z avtizmom. Res sem hvaležna zanje. Vendar – to ni dovolj.
Menim, da je vzrok za tako stanje v globalnem nepoznavanju avtizma.
Patricija Lovišček, univ. prof. def. Zavod Modri december
We know from experience that classical schooling, which is widespread across Europe, is very stressful for learning for students with special needs, and not only that; we deprive children with special needs of the opportunity to express the potential they undoubtedly have. When I follow students with autism, I see how much energy they expend by spending the day in sensory saturated environments. So much so they have very little energy left for academic learning. And for fulfilling and happy life. Children with autism are overburdened in regular schools. The problem is not in the complexity of the curriculum, but in the fact that the environment is completely un-customized, the classes are overcrowded, that teachers do not know strategies for teaching these children, that classmates are intolerant of classmates with autism, are violent, unfriendly. Children with autism also do not have the opportunity to engage in leisure activities, as they are disruptive due to their atypical behavior and disrupt the routine that teachers and trainers love. Thus, as a rule, they are not included in any cultural association, sports club, music school, etc. Except in private ones, which cost a lot.
People with autism make up at least 1% of the population, and most likely even more. So, our society is at the point where it will have to decide whether to provide people with autism with equal opportunities for education, cultural and sports activities and, last but not least, a quality and happy life. Not so now. Currently, the friendliness and adaptability of the environment depends on the individual teacher or trainer who is willing to learn about autism and provide an appropriate environment. It depends on the decision and willingness of the teacher, not on the system.
Yes; our society needs “all kinds of mind” (Temple Grandin) and in this we must see the advantage and not the disadvantage. It would be good not to attribute traits to people with autism that they do not have and to recognize the potentials they have.
It would certainly be good to compare students with autism who go to school in the classical way and those who learn in more friendly, customized environments. We would compare what the first and the second experience brings. We could compare well-being as well as acquired academic knowledge, acquired social and communication skills. Based on this, I see the possibility in the questionnaires that would be conducted in the first and second groups in those activities that would be agreed (learning at school, in sports, music, theater …). The survey questionnaires would be aimed at students with autism, their parents, and teachers.
We do not implement inclusion in Slovenia, although we have study Inclusive Pedagogy at the Faculty of Education. We do not implement it in practice, as inclusive pedagogues often do not have the possibility of an inclusive approach and consequently “identify with the environment” and continue the work of classical teaching. Children with autism are – in addition to regular primary school – also included in primary schools with a customized program or in institutions for children with special needs. There the environment is a bit customized, the curriculum is a bit easier, but the problem is somewhere else: most often it happens that despite the high potential, exceptional abilities, talents, these children are treated as less capable – for life. No one says this out loud, but this morbidity is felt at every step. Expectations are low. I am not referring here to the expectation of academic knowledge, but to the fact that people with autism are deprived. Along the way, I meet several heartfelt teachers and coaches who are committed to their mission and teach children with autism with a great deal of knowledge and patience. I am grateful for them. However – this is not enough.
I believe the reason for this situation is in the global ignorance of autism.
Patricija Lovišček, univ. prof. spec. edu. Blue December Institute
Sappiamo per esperienza che la scuola classica, diffusa in tutta Europa, è molto stressante per l’apprendimento di studenti con bisogni speciali, e non solo; priviamo i bambini con bisogni speciali della possibilità di esprimere il potenziale che indubbiamente hanno. Quando seguo gli studenti con autismo, vedo quanta energia spendono passando la loro giornata in ambienti saturi di stimoli sensoriali. Tanto che hanno pochissima energia per l’apprendimento accademico. E per una vita appagante e felice. I bambini con autismo sono sovraccarichi nelle scuole normali. Il problema non risiede nella complessità del programma di studi, ma nel fatto che l’ambiente è completamente spersonalizzato, le classi sono sovraffollate, che gli insegnanti non conoscono le strategie per insegnare a questi bambini, che i compagni di classe sono intolleranti nei confronti dei compagni di classe con autismo, sono violenti, poco amichevoli. I bambini con autismo, inoltre, non hanno la possibilità di impegnarsi in attività ricreative, in quanto sono dirompenti a causa del loro comportamento atipico e disturbano la routine che gli insegnanti e i formatori amano. Pertanto, di norma, non sono inclusi in alcuna associazione culturale, club sportivo, scuola di musica, ecc. tranne in quelle private, che costano molto.
Le persone affette da autismo costituiscono almeno l’1% della popolazione, e molto probabilmente anche di più. Quindi, la nostra società dovrà a un certo punto decidere se offrire alle persone affette da autismo pari opportunità di istruzione, attività culturali e sportive e, non da ultimo, una vita di qualità e felice. Ora non è così. Attualmente, la cordialità e l’adattabilità dell’ambiente dipende dal singolo insegnante o formatore che è disposto a conoscere l’autismo e a fornire un ambiente adeguato. Dipende dalla decisione e dalla volontà dell’insegnante, non dal sistema.
Sì, la nostra società ha bisogno di “tutti i tipi di mente” (Temple Grandin) e in questo dobbiamo vedere il vantaggio e non lo svantaggio. Sarebbe bene non attribuire alle persone con autismo tratti che non hanno e riconoscere le potenzialità che hanno.
Sarebbe certamente bene confrontare gli studenti con l’autismo che vanno a scuola in modo classico e quelli che imparano in ambienti più amichevoli e personalizzati. Metteremmo a confronto i risultati della prima e della seconda esperienza. Potremmo confrontare il benessere e le conoscenze accademiche acquisite, le competenze sociali e comunicative acquisite. A tale proposito, colgo la potenzialità del lavoro tramite questionari che verrebbero condotti nel primo e nel secondo gruppo in quelle attività che verrebbero concordate (apprendimento a scuola, nello sport, nella musica, nel teatro…). I questionari dell’indagine sarebbero rivolti agli studenti con autismo, ai loro genitori e agli insegnanti.
Non implementiamo l’inclusione in Slovenia, anche se abbiamo studiato Pedagogia Inclusiva presso la Facoltà di Scienze della Formazione. Non la applichiamo nella pratica, poiché i pedagogisti inclusivi spesso non hanno la possibilità di un approccio inclusivo e di conseguenza “si identificano con l’ambiente” e continuano il lavoro dell’insegnamento classico. I bambini con autismo sono – oltre che nella normale scuola primaria – inclusi anche nelle scuole elementari con un programma personalizzato o in istituti per bambini con bisogni speciali. Lì l’ambiente è un po’ più personalizzato, il programma di studi è un po’ più semplice, ma il problema è altrove: il più delle volte accade che, nonostante l’alto potenziale, le capacità eccezionali, i talenti, questi bambini siano trattati come meno capaci – per tutta la vita. Nessuno lo dice ad alta voce, ma questa morbosità si sente ad ogni passo. Le aspettative sono basse. Non mi riferisco all’aspettativa delle conoscenze accademiche, ma al fatto che le persone affette da autismo ne sono private. Lungo il cammino, incontro diversi insegnanti e allenatori di cuore che si impegnano nella loro missione e insegnano ai bambini con autismo con molta conoscenza e pazienza. Sono grato per loro. Ma questo non basta.
Credo che la ragione di questa situazione sia da ricercarsi nell’ignoranza globale sull’autismo.
Patricija Lovišček, docente universitaria, esperta in bisogni educativi speciali, Istituto “Modri December”, Slovenia