Pod okriljem združenja Adriatic Greenet, ki deluje v Štarancanu in že vrsto let spodbuja razne projekte na temo mirovniške kulture in sožitja tako v ožjem goriškem prostoru kot tudi na širši srednjeevropski ravni in na Balkanu, že dalj časa snujejo načrt ustanovitve mednarodne mirovniške šole, ki bi delovala na pedagogiki Montessori in bi namenjala posebno pozornost večjezikovni vzgoji in otrokom s posebnimi učnimi potrebami. Načrt vodi pedagoginja Haseena Barbana, ki je tovrstne izkušnje nabirala marsikje po svetu, nazadnje pa v Nemčiji, kjer živi in dela. V sklop projekta sodi tudi vzpostavljanje mreže s sorodnimi ustanovami, med katerimi je na Goriškem posebno zanimiva Hiša otrok Antonina v Biljah. Zasebna vzgojna in šolska ustanova deluje v idiličnem zelenem okolju na robu Bilj, le lučaj stran od mirenskega mejnega prehoda. Med skoraj 50 otroki od 1. pa do 10. leta starosti, ki jo obiskujejo, jih je kar veliko z italijanske strani meje.
Hišo otrok je leta 2007 ustanovila in jo vodi Nina Vezjak, ki nam je podrobneje predstavila čezmejno dimenzijo delovanja.
»Da res, skoraj polovica otrok je z italijanske strani, z območja Gorice in bližnje okolice pa tja do Doberdoba, medtem ko na slovenski strani segamo nekam do Ajdovščine. Z italijanske strani prihajajo k nam tako otroci slovenskih staršev kot tudi iz mešanih zakonov in povsem italijanskih družin.«
- Se zaradi tega pojavljajo jezikovne težave?
»Nikakor ne, saj je naša didaktika povsem trijezična. Večina vzgojiteljic je Slovenk, ena je Italijanka, ena pa angleškega maternega jezika. Vsaka nagovarja otroke v lastnem jeziku, tako da istovetijo jezik z dotično osebo in ne pride do mešanja jezikov. Naše delo v veliki meri sloni na uporabi otipljivih učnih pripomočkov in njihovemu poimenovanju, ki ga otroci usvajajo vzporebno v vseh treh jezikih.«
- S katerimi starostnimi skupinami otrok se ukvarjate?
»S tremi. Najmlajša je jaslična skupina, ki šteje 12 otrok od 11. meseca pa do 3. leta starosti. Približno 22 imamo predšolskih otrok od 3. pa do 6. leta, v osnovni šoli pa imamo še ducat otrok tja do 10. leta starosti.«
- Delujete kot zasebni zavod za vzgojo in izobraževanje. Koliko pa stane šolnina? Imate kake javne prispevke?
»Ne, prispevkov ne prejemamo, le za obiskovanje vrtca lahko starši prejmejo subvencijo občin za delno kritje stroška. To seveda velja le za otroke in Slovenije, medtem ko morajo družine iz Italije v celoti kriti ves strošek. Ta znaša 520 evrov mesečno za vrtec in 330 evrov vključno z malico in kosilom za osnovno šolo.«
- Malica, kosilo… se pravi, da delujete celodnevno?
»Devet ur, od 7.15 pa do 16.15. Za predšolske otroke imamo učni program v glavnem v dopoldanskem času, veliko pa gremo tudi ven, v naravo, na športno igrišče, vmes je še čas za počitek, igro in dodatne dejavnosti kot so kateheza, glasba, šport, umetnost. Za osnovnošolce zajema nekoliko bolj strnjen učni čas po 2 uri pred in 2 po malici pa še poldrugo uro v popoldanskem času. Sicer pa ponuja metoda Montessori izobraževanje in pridobivanje veščin prav v vsaki dejavnosti.«
- V čem je pravzaprav bistvo tega didaktičnega pristopa?
»Veliko dognanje Marie Montessori je bilo v tem, da je v otrocih do 6. leta starosti prepoznala srkajoči um. Vse kar otrok počne z veseljem, kar ga zanima, posrka vase, pridobiva veščine in znanje nevsiljeno. Otroke spodbujamo k samostojnemu delu, v njem otroci krepijo koncentracijo, iz katere v možganih izvirajo sinaptične povezave, ki bodo potem pomembne v življenju. Veliko poudarjamo tudi spoštovanje, do sebe, do učnih materialov, ki so in morajo ostati na razpolago vsem, in do drugih otrok.«
- Prav učni materiali so videti kot posebnost vaše šole. Malokje sem v učilnicah videl toliko najrazličnejših predmetov, otipljivih učnih pripomočkov prav za vsak učni predmet.
»Res, materiali so pomemben del metode, ki temelji na psihomotoriki. Otroci veliko delajo z rokami, z otipljivimi pripomočki in pri tem razvijajo možgane ter sposobnost koncentracije. Učna ura nekako poteka v treh stopnjah: materiale, ki jih otroci vidijo in tikajo, naprej poimenujemo, v drugi stopnji to ime čim večkrat ponavljamo, ko tudi preko igre spodbujamo otroka k rabi in manipuliranju predmeta, v tretji stopnji pa otroke spodbujamo k uporabi pravkar naučenih besed. In to se dogaja vzporedno v vseh treh jezikih šolanja. Pomembno je tudi to, da navadno otroku ponudimo po dve stvari, eno, ki jo že pozna, in drugo novo, še nepoznano. Tako spodbujamo njegovo radovednost, zanimanje, tako se nevsiljivo krepi in širi njegovo znanje.«
- Del vzgojnega pristopa je tudi medgeneracijsko sodelovanje otrok različnih starostnih skupin.
»To je ena naših najlepših izkušenj. Otroke spodbujamo k samostojnosti, k skrbi zase in za skupino, tako da si sami izbirajo učne materiale, ki jih zanimajo, pa tudi tako, da poskrbijo zase, se sami umijejo, oblečejo, obujejo, pospravijo za sabo – vse seveda skozi igro in z nevsiljenim razvijanjem lastnih sposobnosti. Pri tem pa je čudovito gledati, kako starejši radi priskočijo na pomoč najmlajšim ali kako slednji iščejo starejše in se zgledujejo po njih.«
- Ali se jedro učnih programov bistveno razlikuje od tistega v drugih šolah?
»Razlika je v metodi, v uporabi stvarnih pripomočkov preko katerih otrok zaznava svet, razvija čutila in fino motoriko, skladno s starostjo pa preko uporabe otipljivih predmetov postopoma vse bolj pridobiva sposobnost obvladovanja abstraktnih pojmov. Didaktična metoda Montessori zato zajema prav vsa področja človeškega znanja, biologijo, botaniko, zoologijo, zemljepis, zgodovino, matematiko in seveda jezike. Številni predmeti in pripomočki so pri tem nepogrešljiv del naše metode,« pravi Nina Vezjak, medtem ko nam nazorno prikazuje na kovinske nitke pritrjene pisane kroglice, ki jih je mogoče sestaviti v kvadrat in nato v kub ter tako otipljivo zaznavati in spoznavati abstraktne matematične pojme. Police, omare in predali v učilnicah pa so polni vsakovrstnih pripomočkov za prav vse šolske predmete.
- Kako pa je pandemija covida vplivala na vaše delovanje?
»Glede na to, da priahjajo k nam otroci z obeh strani meje, smo imeli zelo velike težave. Lansko pomlad otroci z italijanske strani sploh niso smeli več čez mejo. Nekatere so starši zaradi tega izpisali, drugi, ki bi bili radi otroke vpisali, so se premislili. Lansko jesen so se razmere pri prehajanju meje nekoliko izboljšale, vendar predpisi se še kar naprej spreminjajo in povzročajo tako nam kot družinam težave. Tako smo prvič v 14 letih delovanja beležili osip, prej smo vselej imeli čakalne vrste za vpis, zdaj pa imamo še nekaj prostih mest. Zato si želimo, da bi se razmere čim prej normalizirale.«
(mm)
