Zakaj Montessori?
Verjamemo, da je Montessorijin pedagoški pristop lahko dobro dopolnilo že zelo napredne pedagogike, ki jo je dosegla naša država Italija, zlasti v zvezi z učenci s posebnimi učnimi potrebami (Das), kar je tematika, ki jo še vedno le delno poznamo in razumemo. Maria Montessori je začela svoja medicinsko-znanstvena in pedagoška opazovanja z delom z otroki in mladimi z različnimi stopnjami težavnosti: telesnimi ali kognitivnimi ovirami, čustvenimi in socialnimi motnjami. Montessori metoda, predvsem pa Montessori pristop k psihofizičnemu razvoju in nato tudi socialnem in čustvenem razvoju, da ne omenjamo etično-moralne in duhovne rasti otroka in mladostnika ter na splošno človeka, je brezčasen in uporaben pristop v kateri koli kulturi, primeren pa je za posameznike z najrazličnejšimi kognitivnimi profili. V dobi, kakršna je naša, v kateri v učilnici sedijo otroci in mladi, ki prihajajo iz najrazličnejših okolij in imajo dokaj različne stopnje predznanja, sposobnosti in zato tudi veščine, ki jih izražajo ali bolje rečeno včasih doživljajo v svojem multimedialnem, kibernetskem in virtualnem vsakdanu, pri čemer pogosto sprejemajo različne senzorične, čustvene, duševne in psihične vnose (inpute), v tej dobi torej fizični, umski in psihični razvoj otroka in mladostnika še vedno potrebuje zavestno in skrbno spremljanje starša in učitelja. Predvsem pa mora otrok odkriti svojo lastno kognitivno in življenjsko pot, sebe, svoje sposobnosti in voljo, svojo naravo.