Naša prava narava
Mati pravi, da smo več kot svoje telo, obstajajo še drugi vidiki/dimenzije nas samih okoli, pod in nad našim telesom. Celovito izobraževanje pomeni spremljanje vsakega člana učne skupine, da spozna svoje telo, vitalne sile, um, dušo in duha, torej vse plane okoli, spodaj in zgoraj ter v našem telesu. V celostnem izobraževanju je v središču pozornosti in vdanosti dimenzija božanskega v vsakem od nas, niso to učitelj, ne učenec, ne program, ne ocene, ne spričevalo, ne spretnosti in ne sposobnosti. In kakšen je božanski načrt? Kolikor sem do tod lahko razumela, ljudje verjamejo, da pride vsak človek na ta svet z zametkom višjih stremljenj.
Naloga integralnega izobraževanja je podpirati vsakega učenca v procesu uresničevanja njegovih višjih teženj kot človeka, kot pripadnika človeštva in ga spremljati pri razvijanju njegovih spretnosti, sposobnosti, pri razvoju znanja, potrebnega za uresničevanje lastnih višjih stremljenj. Gospa Montessori je z uporabo nekoliko bolj medicinskega in naravoslovnega pristopa dosegla enako intuicijo in kasneje jasno zavedanje o obstoju tovrstnega višjega stremljenja pri vsakem otroku: to je prava narava otroka ali načrt izoblikovanja otrok. Maria Montessori je verjela, da je njena naloga kot zdravnice in obenem učiteljice prav ta, da otroku ponudi priložnost, gradivo in ustrezno človeško okolje, da lahko odkrije in spozna svojo resnično naravo, svoj načrt izoblikovanja. Dandanes se veliko razpravlja o svobodi misli in govora v šoli. Imela sem posebno srečo. Vse življenje sem imela učitelje, ki so bili pristni in odkriti z mano in z razredom, ki so me spodbujali k razmišljanju in ravnanju na verodostojen način, učitelje, ki so mi poskušali dati res vse najboljše glede na to, kar sem potrebovala, ki so mi pokazali, kako spoznavati najgloblje interese v svoji lastni duši, učitelje, ki se nikoli niso skrivali za masko. Do pred nekaj leti sem bila prepričana, da sem bila deležna najboljše možne vzgoje in izobrazbe. Bila sem ponosna na italijanski šolski sistem, ponosna tako na šolski sistem kakor tudi na vrednote regije na Zemlji, kjer sem se rodila in se šolala, to je Furlanije Julijske krajine. Zakaj zdaj iščem nekaj drugega? Kaj me sili k temu? Moje izkušnje v Nemčiji in vzgojna pot mojih otrok so mi postavile veliko vprašanj … “posebna usoda” “posebnih” šolskih otrok v Nemčiji in predvsem posebne šole za socialne in čustvene motnje, se pravi nemške šole za otroke s takoimenovanimi posebnimi učnimi težavami, so me spodbudile k iskanju novih odgovorov. Na nekakšni predimenzionirani lestvici sem lahko opazovala čustveno trpljenje otrok s specifičnimi učnimi motnjami, socialno marginalizacijo, v kateri se šolajo, ločen svet, v katerem so zaščiteni pred frustracijami šolskega življenja, polnega zanje nemogočih nalog, zaščiteni pred zasmehovanjem sošolcev, zaščiteni pred resnično družbo, ki je neizprosna do ljudi, ki se ne prilagajajo na družbeno normo. To so posebne šole, v katerih se privajajo na sobivanje s frustracijo, da so manj človeški od drugih, na to, da se zadovoljijo z življenjem na najnižji ravni družbe, brez dostopa do prave izobrazbe, brez možnosti dostopa do dobro plačanega dela. Ti otroci imajo vselej občutek, da bi lahko nekaj dosegli, da zmorejo dosti več … in to jih jezi.
V Italiji sem se morala soočiti z disleksijo, diskalkulijo, hiperaktivnostjo in s hiper-občutljivostjo, ko sem skušala pomagati svojima hčerkama na njuni učni poti. Podpirala sem ju z vsemi svojimi sposobnostmi in s sredstvi, ki sem jih imela na voljo, vedno sta bili deležni čustvenega sprejemanja s strani sošolcev in naklonjenosti učiteljev …, vendar ni bilo pravega razumevanja, niti z moje strani. To je eden izmed trnov v moji duši … ko bi le bila vedela, da obstajajo druge možnosti, ko bi bila razumela, kako duša trpi, če se šola in družina ne znata učinkovito soočati z vprašanjem učnih motenj, ko bi bila lahko videla hčerkine resnične resurze, njene zelo posebne intelektualne in človeške lastnosti, namesto da sem se osredotočala le na njene težave, na tisto, kar je počela drugače od drugih otrok, na to, da sem si prizadevala, da bi postala kognitivno »normalen« otrok. Zdaj vem, kolikšna frustracija je za otroka, kakor sicer za vsakega tudi odraslega človeka, da se vsa pozornost in prizadevanje usmerjata le na njegove šibke točke. Vem, kakšno samopodobo razvije človek, ki mu je vedno treba pomagati, kot da ne bi zmogel sam. Resnost trpljenja otrok v Nemčiji me je vodila v razmislek o svoji izkušnji s hčerko …in s svojimi učenci s posebnimi potrebami v italijanski šoli. Spoznala sem, da je tudi v majhnem mestu, kjer sem delala v Italiji, veliko otrok trpelo zaradi teh specifičnih učnih motenj … in da so resnično trpeli zaradi tega.Moj sorodnik, nekoliko starejši od moje hčerke, je imel zaradi tega zelo težko in depresivno življenje. Dokopala sem se do intuicije, da mi bosta pedagoško in jogijsko znanje Šri Aurobinda ter metoda in učno gradivo Marije Montessori skupaj z njenim splošnim konceptom naravnega razvoja človeka pomagala najti nekatere odgovore. Boljšega šolskega sistema ni. Obstajajo samo zdravi šolski sistemi. Zdrav šolski sistem je sistem v nenehnem razvoju, ki se sooča z izzivi, ki mu jih postavljajo družba in učenci … v iskanju odgovorov na nove težave. Težave niso grožnja, so izziv, so priložnost, da ostanemo zdravi, da ostanemo živi. Če pomislimo na človeka … človek, ki ni v nenehni preobrazbi, je mrtvo človeško bitje. Izobraževanje je namenjeno kljubovanju smrti, usojeno mu je prenašati se na nove generacije, biti živa zapuščina, sposobna iskanja odgovorov na vsa vprašanja, ki se bodo postavljala v prihodnosti, sposobna sprejemati vse nove vrste težav, sposobna razumevanja in napajanja vsake človeške duše, ki bo potrkala na njena vrata.